Začeli smo z mojim najljubšim mestom na Azurni obali - Menton. To mesto mi je všeč zaradi svoje majhnosti in preprostosti. Tam gredo ljudje vsako soboto zjutraj na tržnico. Tam ljudje vsako jutro kupijo 5 baget in jih nesejo domov za zajtrk. V tem mestu se mi zdi vse tako v izi. Čisto za mejo Italije, ampak že čisto francosko. Če imate vsaj malo kondicije, obvezno zjutraj tečt na obalo. Nikjer še nisem videl toliko ljudi tečt. Potem lahko poješ 3 rogljičke za zajtrk brez slabe vesti (tako, kot jaz).

Naslednje dopoldne smo preživeli v Monacu. Če vam niso všeč ljudje, ki ne spoštujejo ničesar, kar ni ekspremno drago in precenjeno, to mogoče ni mesto za vas. Skratka, nič druga, kot država z napihnjenim egom, v kateri so parkirane drage jahte in se bohotijo velike vile.

Popoldne smo se odpravili do Montpellierja. Po poti smo se ustavili še v mestu Grasse, kjer je muzej parfumov Fragonard. Tu ne zaupajte GPS-u. Prvotni plan je bil, da se po Mentonu odpravimo v Verdon in Provanso, a nam je vreme spremenilo plane. To mesto zame ni bilo čisto nič posebnega, je pa res, da sem v centru bil le slabo uro. So se mi pa oči zasvetile, ko sem videl Haagen dazs stojnico. Cene vse skupaj pokvarijo. Če mislite, da je cela banjica draga, ni to še nič. 3 evre za kepico sladoleda je pač preveč. To misliš, dokler ne prideš v Španije in se cena giblje od 3-4 evre (bolano?). Po še enem obilnem zajtrku v hotelu smo se odpravili do 300km oddaljene Barcelone.

Po Španiji smo se vrnili nazaj do Avignon-a. Meni se ni zdel nič posebnega, morda je bilo krivo vreme. Papežka palača je razkošna (kar je čisto proti načelu cerkve, ali ni?) in nič posebnega. Ulice so prazne in zanemarjene.

Naslednje jutro smo se hitro spravili proti Provansi. Prva postojanka je bil samostan v mestu Abbaye. Polja sivke se razprostirajo okoli samostana, a je vse že preveč komercialno in nenaravno. Seveda, klasični turisti - treba je kupit sivkino milo.  Naslednje mesto, v katerem smo se ustavili je bilo Roussillon. Lepo "rdeče" mesto, pogled pa je neizmerno lep. Po poti do planote Valensole, smo se ustavili še v proizvodnji L'Occitane-a. Tam se gnete azijcev, cene v prodajalni pa niso nič nižje. Muzej je lep, vse ostalo pa ni nič posebnega.



Valenosole je planota sivke v Provansi. Tu vse tako lepo diši, ob cesti pa skoraj vsakih 100m nekdo prodaja izdelke iz sivke. Že ko stopiš iz avta, te premami močan vonj sivke (obvezno en šopek za domov, da diši še cel avto), oči pa osupne kombinacija modre in vijolične, saj je to praktično vse kar vidiš. Še isti dan smo se odpravili do kanjona.


Verdon, skozi katerega smo se samo peljali. Zamudili smo jutranjo luč, za kopanje pa je bilo prehladno. Tu smo se naučili, da se prek bookinga ne rezervira hotelov. Never again.

Naslednji dan smo ob sedmih zjutraj spili kavo in pobegnili proti Nici. Nevem, ali sem imel previsoka pričakovanja, ali mesto pač ni nič posebnega. Večkrat smo se že peljali skozi in takrat se mi je mesto zdelo zelo lepo. V centru mesta ni neke velike atrakcije. Všeč pa mi je bil razgled. Tečt za obalo v Nici je bilo pa res res lepo. Ob sončnem zahodu se prelivajo raznični odtenki modrozelenega morja, ki ti dajo še dodatno motivacijo.

Po Nici smo naslednje jutro šli v Montpellier, ki pa je bil totalno razočarajne. Umazano mesto, vse smrdi, gneča pa je vsepovsod. Obala ni nič posebnega, center pa je neurejen. Cene so nabite brez razloga. Po hitrem postopku smo se spravili iz Italije (voznike lahko opišeš samo z eno besedo - posiljeni) proti domu. Pot je bila dolga, a je super biti doma.

Veganstvo na poti ni tako težko, kot bi si kdo mislil. Na potovanju so me reševale banane. Ljudje se izogibamo ogljikovih hidratov, ker so nezdravi. Ravno zato jih ima večina najraje. Po parih dneh na dieti kruha in banan se ti hidratne stvari že prav gabijo in vse kar rabiš je pet ton solate. Potem je itak ne dobiš, ker v vsako solato tiščijo piščanca (resno?). Mandljevo mleko (1,75e) in sojini jogurti (1,45e za 400g) so tako zelo poceni! Večina rogljičkov nima živaljskih produktov, se pa splača preverit. Eden mojih najljubših prigrizkov je bil Tyrrells zelenjavni čips. Falafel ima več ali majn vsako mesto.

No, zdaj bom nehal bluzit o našem potovanju in se hvalit na tak in drugačen način. V glavi sem si že ustvari par idej za fine španske in francoske recepte! Obljubljen pehtranov sladoled pa spodaj.


Za pehtranov sladoled :

2 žlici nasekljanega pehtrana
6 žlic rjavega sladkorja
6 žlic vode
400ml kokosovega mleka
400ml mandljevega mleka
3 žlice ruma
4 žlice škroba raztopljenega v vodi

2 skodelici jagod (sladkane po okusu)
1 žlička vanilije / vanilijevega ekstrakta

Najprej prve tri sestavine pokuhaš v sirup, ki ga kasneje zaliješ z mlekom in rumom. Ko tekočina pride do vrenja vmešaš še škrob in kuhaš 2-3 minute. Po želji spasiraš. Zgleda kot en puding. Ohladiš ga na sobno temperaturo.

Jagode in vanilijo skuhaš v sirup. Po želji zgostiš z škrobom.

V strojček za sladoled najprej daš pehtranovo zmes, zadnjo minuto pa vmešaš še jagodni sirup, da se zvrtinči, ne pa umeša. Zamrzneš ga čez noč. Preden ga postrežeš ga odtajaš 20-25 minut.